Meritve dimnih plinov
Pod tem naslovom so pojasnjeni vloga in pomen posameznih dimnikarskih storitev, ki so manj poznane uporabnikom, oz. je okoli njih največ nejasnosti. Gre za s strokovnega vidika zahtevnejše storitve, posebno še, če upoštevamo, da je potrebno odkrivati in reševati nepravilnosti v obratovanju kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav.

Meritve dimnih plinov so prva ali občasna dimnikarska storitev. Izvajajo se v skladu z na novo sprejeto veljavno zakonodajo. Prve meritve se izvajajo na novih in rekonstruiranih kurilnih napravah, občasne pa na obstoječih. V primeru prvih meritev gre za preprečevanje vgrajevanja in obratovanja kurilnih naprav s preveliko emisijo dimnih plinov. Pri občasnih meritvah gre za periodično ponavljajoče meritve, za večino naprav enkrat letno, katerih namen je preveriti kakovost obstoječih naprav z vidika varstva okolja. Tudi obstoječe naprave ne smejo presegati mejnih vrednosti, kot posledica slabega vzdrževanja ali neprimerne uporabe naprav, uporabe neustreznih goriv ali izrabljenosti naprav. To še posebej velja za naprave, na katerih je možno zagotoviti neoporečno zgorevanje, oziroma je s strokovnim posluževanjem, vzdrževanjem in nadzorovanjem možno znižati emisije dimnih plinov pod dovoljeno mejo.

V primeru, da so izmerjene vrednosti emisij višje od dovoljenih, je predstavnik dimnikarske službe dolžan na to opozoriti uporabnika v pisni obliki, običajno s poročilom o meritvah, določiti rok za odpravo pomanjkljivosti in po preteku tega roka preveriti ali so pomanjkljivosti odpravljene. Dimnikarska služba je dolžna voditi evidence o izmerjenih emisijah dimnih plinov za posameznega onesnaževalca. Uporabnik teh evidenc je poleg dimnikarske službe še občina, pristojen inšpektor in država. Za vse tiste, ki želijo podrobneje proučiti in komentirati emisije dimnih plinov morajo preučiti veljavno zakonodajo s tega področja. Država pa je dolžna zagotoviti varstvo zraka.

Meritve ogljikovega monoksida
Ogljikov monoksid (CO) je plin brez barve, vonja in okusa, ne draži kože, oči in sluznicdihalnih poti. Je nekoliko lažji od zraka, na zraku gori s svetlo modrim plamenom. Plin sam z ničemer ne opozarja človeka, da je prisoten v zraku. V požarih so običajno prisotni še dimni plini, ki vsebujejo dražeče pline in prašne delce in leti dražijo dihalne poti (kašljamo, kihamo, občutek dušenja), monoksid pa ne draži.

Velikost prostora, kjer je vgrajen grelnik plinske naprave, mora biti primerno velik in imeti ustrezen dovod in odvod zraka (zračniki). Tako so lahko grelniki nameščeni v prostor brez oken ali vrat na prosto le v primeru, če je kopalnica ali soba prostornine 1m3 na 1KW kupne nazivne toplotne moči grelnika. To pomeni, če ima grelnik, ki zajema zrak za izgorevanje iz prostora, skupno nazivno toplotno moč 20 KW, mora imeti prostor minimalno 20 m3 volumna (npr: kopalnica dimenzij 4 x 2 metra, pri višini stropa 2.50 metra). Vendar mora biti zračenje prostora izvedeno tudi v tem primeru. Vrata v prostor, kjer je nameščen grelnik (kopalnica, soba), morajo imeti vgrajene rešetke (lesene, kovinske, plastične ipd) in sicer zgoraj najmanj 75 cm2, ter spodaj prav tako najmanj 75 cm2. To doseženo že z dvema režama na vratih dimenzij 15 x 5 cm. Okno v prostoru, kjer je gorilnik toplotne naprave, naj bo v času, ko gorilnik deluje, priprto. V prostoru kjer ni ventilatorja, okno pa je zaprto, ni cirkulacije zraka, zato pri gorenju lahko nastaja CO. Pomembna je tudi vgradnja ventilatorja v prostor, kjer je gorilnik plinske oz. toplotne naprave. Pri tem moramo paziti, da ob ventilatorju za odvod zraka (zračnik, ki vodi npr. v skupni prezračevalni jašek stanovanjskega bloka) vgradimo tudi zračnik, ki bo dovajal zrak v prostor. Odvod dimnih plinov, ki nastajajo pri izgorevanju plina v gorilniku, mora biti speljan iz naprave po najkrajši poti v dimnik ali skupni dimnik. Na skupni dimnik so praviloma lahko priključena največ tri kurišča z nazivno toplotno močjo do 30 KW. Pod posebnimi pogoji se lahko na en dimnik priklju či tudi več kurišč. Pred zastrupitvami s CO se lahko dodatno zavarujemo tudi z alarmnimi napravami, ki zaznajo prisotnost CO v zraku. Te naprave v primerjavi z življenjem niti ne predstavljajo tako velikega stroška (50 – 120 €). Detektorji so pomembni zato, ker prisotnosti CO v zraku človek ne more zaznati.

 nazaj …